Splav Meduze izpred dveh stoletij
bil je v svojem času umetnina
in ostal kulturna zapuščina,
zlepa mu ne more čar zbledeti.
Da je šlo za čisti altruizem,
je slikar umetniško prikazal,
sebi in občinstvu oči mazal,
češ da to ni bil kanibalizem.
Slika nam trpljenje izrisuje
nadčloveško in neprimerljivo,
dejstvo je pri tem zanemarljivo,
zgodovina kaj pripoveduje.
Za tak splav, ki naj bi bil umetnost,
nova se slikarka poteguje,
kot Hefajst, kovaštva bog, ga kuje,
ji podlaga čista je prevzetnost.
Splav Meduze jo naprej poganja,
naokrog izliva bes otročji,
v ihti krokodilje solze toči,
vtis je, da kovaški meh razganja.
Za dostojen splav brez krvavitev
se zavzema malarica besno,
kdo jemal bi eskapade resno,
kdo verjel v humano usmrtitev?
Ko pa svetu je predobro znano,
koliko v mazački je prezira,
kakšen splav je, ki ga reklamira
na vso moč s človečnostjo zlagano.