Hodil je rojak po cesti beli,
srečeval tatove, kriminalce,
ki ljudi jemali so za talce,
kar si poželeli so, si vzeli.
Le kako jih toliko na kupu
je na kratki karseda razdalji,
spraševal se je, od kod jemali
so se vsi, nagibal se k obupu.
Ko povprašal je mimoidoče,
kaj dogaja se ob cesti beli,
niso se čudili, nič strmeli,
vanj le gledali so vprašujoče.
Kje jih vidiš? Tukaj ni nobenih
take vrste, vse je običajno
in tako v deželi naši trajno,
mnogo kjer pravic je pridobljenih.
Ni morilcev, tudi ne kradljivcev,
vse smo spravili na pot pravice,
poravnane zdavnaj so krivice,
ni v sistemu našem več vsiljivcev.
Kar bilo jih je, prav vsem smo dali
službo trajno in zelo donosno,
rečemo lahko samo ponosno,
brez razlik sodniki so postali.
Se rojak v zavesti, da vse sanja,
zdaj zaman poskušal je zbuditi,
da bi mogel jasno presoditi,
kaj odraz resničnega ni stanja.