Delovna naslovnica vsa rdeča,
komaj ločiš zvezdo od zastave,
majice prav vse so barve prave,
kakor od krvi in kot nesreča.
Sem pomislil, je izdaja stara
šestinsemdeset let gotovo,
kar ugledam datum, gre za novo,
sploh pa preveč pisana je šara.
Vzameš v roke časnik in se vprašaš,
kje so slogani zdaj vsi nekdanji,
proletarci vseh dežel so rajni,
združene jih komajda prenašaš.
Časnik za državo samostojno,
tu nekoč pisalo je v okvirju,
vse prenesti je pač moč papirju,
tudi takšno geslo nedostojno.
S tem naslovom časnik se ne kiti,
naglo se znebil ga je pred leti,
urednik ga dal čez noč je sneti,
novega ukazal bi nabiti.
Vendar pa pomislek ga ustavi,
kaj bo za naslovnico ustrezno,
zvito kaj dovolj in pa oprezno
in nasprotno da ne bo ustavi.
Smrt fašizmu, to je spotakljivo,
kdor narobe levi list obrne,
se lahko kot bumerang mu vrne,
stvar s svobodo, nak, preveč sumljivo.
Da preveč ne razplamti se strast,
tole bo ustrezalo lastniku,
vse povedano je v kratkem stihu:
Ve se, Delu čast in nam oblast.
