Zadnje mesece bila v sipinah
ves čas je, krmarila v puščavi,
sanjala o vodi, o poplavi,
o bleščečih vodnih je gladinah.
Jo dajala žeja je očitna,
a je vztrajala, da je vseeno
čisto vse, da je le prebujeno
in bo zmaga s tem neizpodbitna.
Svoje je puščavska ladja gnala,
ko vse bolj se pesek je ugrezal,
kot da bi pod rebra jo kdo drezal,
je v en rog le isto trobezljala.
Videti posadka zaskrbljena
je bila, na meji že norosti,
kaj če vode več ne bo zadosti,
kaj če bo za vselej izgubljena.
Da se napojila bo v oazi,
so poudarjali gonjači njeni,
niso spraševali se o ceni,
ampak le o zmagoviti frazi.
Fraze spremljale so ves čas iste
ladjo na puščavski zadnji poti,
onstran peska da so zgolj faloti,
mora da premagati fašiste.
Slednjič jo usoda doletela
je pri pametnih pričakovana,
je nasedla v pesku, pokopana
od prevzetnosti je zdaj kamela.