Dolgo skupaj že ta svet delita,
pa čeprav je vmes veliko morje,
nepregledno torej s tem obzorje,
v tesni zvezi vendarle živita.
Mati stara, ki življenje dala
hčerki je, že večkrat izgubila
bi se skoraj, čisto zavozila,
sama sebe dvakrat v smrt poslala.
Boje notranje je bojevala,
se razklala je nadvse nezdravo,
šlo naprej v norenje je krvavo,
živa razvalina je postala.
Vsakič jo je hčerka reševala,
ki prišla je preko oceana,
da se strezni mati vsa zbezljana,
hči izdatno ji je pomagala.
A potem zgodilo se podobno
s hčerko je, začela je noreti,
smrt, sprememba spola, vse začeti
je hotela znova, po sodobno.
Mati pač od nekdaj že labilna
trendom je sledila hčerke svoje,
s sabo tolkla je kulturne boje,
pokazala spet se nestabilna.
Ena bolj kot druga sta noreli,
manjšala se morska je razdalja,
dve plati, a ista sta medalja
zdaj bili obe, starki oveli.
Je še v tretje v hčerki premaknilo
najprej se, da šlo ji je na bolje,
zmogla je razum, zadosti volje,
da je ni povsem ugonobilo.
Je sklenila, da vse to norenje
se ustavi in moči da zbere,
materi pomaga v stare sfere,
izvolila hči si je življenje.
Prim. na:
Nova24tv