Randi sem imel, vnaprej dogovor,
hvalil se golobček gizdalinsko
zadnjič je, tako po pobalinsko,
ko se šel je zopet samogovor.
S srako sva se vse dogovorila,
čivknil, bleknil je, kot je navada
pri golobčku, ki se ne obvlada,
ki mu manjka vsega, zlasti stila.
S srako bil na randiju sem, zinil,
je tjavdan, da frajer bi izpadel,
ne zaljubljeni golob propadel,
svoje zmenkarstvo tako je hlinil.
Njej prepustil lete bo v tujino,
kajti ona ptica je selivka,
on pa bo doma kakor dvoživka
bolj skrbel za ptičji rod, družino.
Se posvečal ptičev položaju
bo medtem, ko ona bo letela,
ko na tujem bo stvari počela,
ki bi on jih moral, bo kot v raju.
Čudno ga pogledala je sraka,
takšne ko je blebetal nesmisle,
puhlice sladkobne, hkrati kisle,
češ golobček zopet kokodaka.
Demantirala je njun dogovor,
randija bilo ni, spet lagal je,
oh ubožec, ki zapušča zdravje
vidno ga, bil srakin je odgovor.