Budnica ob čudni pozni uri,
le kako, sprašujejo ljudje se,
veter šele zdaj da glas prinese,
led je že, a peč se šele kuri.
Ko zmrzuje vse, se vas prebuja,
drva da za zimo bi nabrali,
vso zalogo ste doslej prodali,
budnica tako močno zamuja?
Prebujeno naokrog že vse je,
dolgo na nogah so prebujenci,
zaspaneti večni pa, Slovenci,
gledajo, kako se vse jim smeje.
Pozno, bratci, budnica vam trobi,
porogljivo pravijo sosedi,
prebudili boste v skrajni bedi
se prepozno, že v ledeni dobi.
Vse okoli vas je že zbujeno,
le pri vas se še naprej uspava
in v oblakih se brezciljno plava,
češ za nas bo sámo poskrbljeno.
Saj smo vendar zdavnaj prebujeni,
navsezgodaj so nas prebudili.
Res, potem ušesa vam zalili,
da ste gluhi in na moč zeleni.
Budnica zdaj kliče vas po toči,
ko pridelek ste potolkli ste sami,
vas, bedakov, živ krst ne predrami,
se preprosto vam ne dá pomoči.
Budnic je bilo doslej že mnogo,
a ste vpili, da ste prebujeni,
vlak odšel je zdavnaj zamujeni,
pustil vas kot čredo ovc ubogo.
In zdaj boste zopet meketali,
da prepozna budnica bila je,
niste, kozli, zapustili staje,
ko so vas mesarili in klali.