Luknja v strehi vsako noč je večja,
bojda, ker se zdaj ponoči pere,
se tako golob oglaša, dere,
luknja pa je šla čez vsa povprečja.
Je od lani večja za tretjino,
v hišo neusmiljeno zamaka,
rekla k temu je tatinska sraka,
naj samo pohlevno potrpimo.
Streha se podira, to je jasno,
toda dokler stene še stojijo,
srake se ničesar ne bojijo,
nonšalantno povedo vam glasno.
Streho skupaj bo držala mreža,
slišati iz sračjega je kljuna,
zdaj se dobro vidi polna luna
skozi luknjo, kadar noč je sveža.
Mreža, ki po novem se ji pravi
omrežnina, luknjo da prikrije,
iluzorno je, ker barabije
pod preprogo se tako ne spravi.
Kradejo kot srake, to širina
luknje v strehi jasno ponazarja,
stanovalce hiše pa udarja
vsak dan bolj po glavi golobnina.
