Nese žakelj naš Martin na plečih,
ga poznate, je Martin od Laza,
tisti, ki posluje brez obraza
in udarja žakelj mu po mečih.
Je težak, pa vendar brez osnove,
bojda v njem so kamni, bremenijo
ki Martinka, pleča ga bolijo,
a nalaga kamne vedno nove.
Znano je, da vsakega opere,
preden v žakelj k drugim kamen vtakne,
v glavnem pa, da jih drugje izmakne,
vest prišla je iz njegove sfere.
Je Martin od Laza fant podjeten,
žakelj pa, ki ga obremenjuje,
hrbet sloči mu, boli vse huje,
tovor mu postaja prezajeten.
Si Martin od Laza s tem pomaga,
da interno kamne premetava,
a se vse bolj vanje zaletava,
se kopičijo mu kot nesnaga.
Hrbet, kot rečeno se mu sloči,
ko domov v Laz kamne v hrib prenaša,
kdor ga opazuje, nujno vpraša,
kdaj Marinku žakelj se razpoči.
V Laz ga nosi, a z veliko muje,
ne ozre Martinek se v dolino,
saj uzrl strašno bi globino,
s strahom proti Dobu pogleduje.