Je Boštjan, Klemenov po domače,
poskrbel spet za razvpito sceno,
plačal fant storitev je pošteno,
pa so stresli žepe mu in hlače.
Plačal nekaj ur si je letenja,
neizkušene najel pilote,
izkazalo se je, da falote,
grda ki jih vodijo hotenja.
V Washingtonu moral bi pristati,
kjer metropolo bi si ogledal,
pa je, kot potem je sam povedal,
dal na jug se daleč zapeljati.
Znašel se naenkrat je v oazi,
češ za vmesni da gre zgolj postanek,
pa bil to zasilni je pristanek,
kar Boštjan prepozno žal opazi.
Trideset ga tisoč to je stalo,
res hudirjevo je drag turizem,
ko pod roko z njim gre terorizem,
ni tu nič se pomagati dalo.
Nič ni kriv Boštjan bil, to je jasno,
zapeljali so ga pridaniči,
skorumpirani neznani tiči,
kot izdavil ves skesan je glasno.
In kot kaže, konec ni z oazo
zdaj še poslovanja za Boštjana,
so nadaljevanja zgodbe znana,
išče zanje pravi temelj, bazo.
Bazo, na katero bo opiral
svoje brezpilotne divje lete,
delal bo fiktivne piruete,
slednjič strmoglavil fant, pikiral.