Ni si rekel Ludvik, se drugače
je imenoval, ki govorila
zgodba bo o njem, ki kamarila
dvorna mu je nataknila hlače.
Z drugim kitil fant se je imenom,
a se delal Ludvika je vidno,
ko ga kamarila je perfidno
lastnim podredila zgolj namenom.
Da je sonce in pa ves rojalen,
čivkal je in sončni energiji
hvalnice pel v svoji mimikriji,
kamarili dvorni pač lojalen.
Je verjel, da v Ludvika podobo
vtakne se lahko in da verjame
mu celo Pariz, pod noge vzame
če pot tja, pretegne da lenobo.
Resda videli so ga v Parizu,
a verjel nihče ni v veličino,
ki naj izžareval bi jo fino,
bil le eden je najmanjših v nizu.
Ni bilo kot Ludviku mu dano,
da bi klanjala se mu vsa scena,
bil le kreatura je obscena
ko privlekel tja je kurtizano.
Je tako živel prepričan vase,
ni si rekel Ludvik, a verjeti
hotel je, da hočejo imeti
ga za sonce, pa je svetil nase.
Upajoč, da ne bi posvetili
enkrat mu kot Ludviku nad glavo,
vnuku onega s častjo in slavo,
če se izneveri kamarili.