Bil tarnal Novi svet je nad zločinci,
nad mafijci in kaj je Al Capone,
kako izpira glave in milijone
in kakšni so v njegovih vrstah klinci.
Do živega mu mogli niso zlepa,
zločin je vsakič čudežno zastaral,
ob njem se boter naglo je postaral,
pravica pa je zanj ostala slepa.
Kar spomnijo se, kje na žulj stopiti
majhni zavaljeni kreaturi,
kje, kako in ob kateri uri,
v pest po vseh pravilih ga dobiti.
Se sesul mu naglo je imperij,
zdaj Capone v kehi je propadal,
ni bil žejen, sploh ni kruha stradal,
a trpel nazadnje kot Tiberij.
Kot Tiberij, cesar iz antike,
ki vodila ga je paranoja,
da moril je – ah, pač slaba vzgoja –
kar pristaše lastne – iz olike.
In končal brez pravega nasledstva,
sam za živa je pospravil mnoge,
drugi pa so za vodilne vloge
med seboj morili – iz prekletstva.
Če se vrnemo zdaj v čas Capona,
nič drugače ni se mu godilo,
mafijcem pa takšno je svarilo
pač brez haska, zunaj so zakona.
Zanje je le mafijsko pravilo,
pred katerim slepo vsi bežijo,
tisto, glave da vsi izgubijo,
kar se vsakemu je še zgodilo.
Naj bo majhen, na pogled nedolžen,
in zalit, zavit v svoj siv kožušček,
varnostno obdaja ga trebušček,
končno vsak je po pravici molžen.
Molža pride, ko ne pričakuje,
naj pravila besno se otepa,
mafijska pravica pač ni slepa,
botre vse zasluženo kaznuje.