Zaškrabljajo je glasnó pri vratih,
babica se k durim je ozrla,
vsa vesela v hipu jih odprla,
vzkliknila samo: Tristo kosmarih!
Robin, ti prišel si končno k meni,
vnuk, da si se vendar name spomnil,
kje stanujem, da si si zapomnil,
plemeniti tvoji so nameni.
Robin, hud saj menda nisi name,
mislila si je, da se primaješ,
enim jemlješ in ubogim daješ,
torej boš imel darilo zame.
Prazniki so, babica, odvrnil
Robin je, hud ni se zdel, nasprotno,
deloval je čisto dobrohotno,
kakor da bi kak kozarček zvrnil.
Babica, prišel po sredstva javna
za uboge sem, takšne potrebe
so dandanes, mene pa, veš, zebe,
in ti, babica, si zame glavna.
Javna sredstva, kaj pripoveduješ?
Robin dragi, teh res ni pri meni,
čudni zdijo tvoji se nameni,
pojasnilo, vnuk moj, mi dolguješ.
Javna sredstva, to je pokojnina,
Robin hud zdaj babici odvrne,
praznik bo in leto se obrne,
javna čaka name že lastnina.
Kje pobral si to, močno čudila
babica se je, pa je povedal,
da zaslišanje je zadnjič gledal,
ženščina kjer to je govorila.
Tam razkladala je na debelo,
naš denar in javna sredstva naša,
to da v roke nove se prenaša,
babici pri tem je sapo vzelo.
Ja, tako je pač, kar zaslužili
ste pred desetletji, zdaj se vrača
v čase socializma, to obrača
skupnost družbena, sistem naš mili.
Kaj še, Robin, in svoboda zlata?
Babici je čisto prekipelo,
vzela je še isti hip omelo,
pokazala inkasantu vrata.
