Na pogrebu je bilo veselo,
tudi ona tam je zaplesala,
Uršika, ki po Prešernu zala
naj bila bi, povem zgodbo celo?
Ni potrebe, saj je dobro znana,
pokopavali so zopet pusta,
polna so bila obljub jih usta,
maškare so šle na pot zarana.
Zvezde rdeče ko so še sijale,
se odpravila je tudi ona,
kot da gre naravnost iz salona,
maškare pa vanjo so zijale.
Rdeči čevlji, usta na debelo
prav tako z rdečo prepojena,
Uršika bila je vsa vznesena,
da kar poleti, jo je imelo.
Šeme so objokovale mrtve,
saj smo rekli, da je pustovanje,
le da pomešale so se sanje
in resnica, kdo bile so žrtve.
Saj ni važno, samo da se pleše,
znova Uršika je ropotala,
s čevlji po betonu topotala,
da se rdečih isker plamen kreše.
Bil pogreb je, pusta pokopali
isti so pogrebci kakor lani,
kakor vsako leto skupaj zbrani
so lahko si zopet duška dali.
Enkrat le na leto je priložnost,
ko nad čevlji se nihče ne zgraža,
saj na maškaradah ni blamaža,
če dobi plesalka svojo možnost.