Janko v pravljici je tej brez Metke,
brez čarovnice in medenjakov,
le od svojih je obdan rojakov,
na obiske hodi k njim neredke.
Je presrečen Janko, ko povabi
volk ga v svoj brlog na južni strani,
kjer so take vrste tiči zbrani,
ki se nič na svetu jim ne gabi.
Z volkom Janko se okrog sprehaja,
enkrat volk pri njem je na obisku,
drugič Janko v volčje šape stisku
kaže vsem, kako mu to ugaja.
Volk in Janko sta na moč podobna,
Janko volka čisto v vsem uboga,
kot da je iz istega brloga,
skorajda enako sta hudobna.
Le da Janko se še ne zaveda,
da je volk prefrigan bolj od njega,
zunaj roke lovčeve dosega,
Janko pa le volka senca bleda.
V tej njegovi pravljici ni Metke,
da bi ga čarovnice rešila,
in da s tem bi ga osvobodila
iz nastavljene zanj volčje kletke.