Naj povem, ime je moje pravo,
nisem si izmislil psevdonima,
pristna je, resnična moja rima,
ki zadela je močno, krvavo.
Dvignili so brž se zoper mene,
da zaklet govornik sem sovražni,
za pregon da so razlogi važni,
padale po vrsti so ocene.
Tuj da rod pod streho našo biti
pač ne sme gospod, le gost želeni,
sem napisal in bili zeleni
so od besa najpoprej arditi.
In za njimi črni še bolj besni,
ko na steno je rojak napisal
ta moj rek, črnuh ga brž je zbrisal,
ja, bili so to prestopki resni.
So besneli, češ, le kdo si upa
takšen stih v Italiji pisati,
kdo Gregorčiču iz ust jemati
te besede, ki so polne strupa.
Oh kako noreli so, bingljali
da so cofi s kap jim kot za stavo,
kdo da njihovo jim bo državo
blatil, na Slovence so režali.
Dvigajo zdaj glavo znova isti,
tudi ko je sto let vmes minilo,
eno se samo je spremenilo,
kolnejo domači me fašisti.