Tonji, vidim, da so posvetili
film, dali v njem ji važno vlogo,
da imela je zaslug premnogo,
za junakinjo jo naredili.
Je trpela Tonja pod režimom
svojega moža in pa okolja,
jo minevala je dobra volja,
s svojim se je povezala timom.
Timsko zapustila je družino,
ki v njej dolgo več se počutila
ni domače, to je naredila
za prihodnost, ki mi v njej živimo.
Se ločila Tonja je pogumna,
sodno zapustila je dvorano,
vse je zrlo vanjo, ko vzravnano
stopala navzdol je Tonja strumna.
Dobro, je na filmu vse mogoče,
trak in platno čisto vse prenese,
tudi ko poanto se spodnese,
česar kajpada režija noče.
Slika zdaj povedati vam hoče,
da bila takrat je Sonja močna
in pogumna, še kako odločna,
a se jasno vidi, da se joče.
Nič bilo v resnici ni vzravnano,
kot bi film rad nam dopovedal,
kdor ga vidi, pač ne bo spregledal,
kakšno zgodbo kaže se zlagano.