Spraševali so se, kdo kril stroške
je za spremljevalko iz eskorta,
ki naj bi bila zanj del suporta,
ki v odmorih poskrbi za vložke.
Vložke, da poteka vse po planu,
po programu, ko se mu zahoče,
njemu, ki brez nje se še razjoče,
saj pogreša v praznem jo vsakdanu.
Šla zato je z njim na potovanje,
cilj bile zgolj igre so navadne,
ki organizacije nevladne
jih prirejajo, posebej zanje.
Ko jo vzel takrat je revež s sabo,
si jo po pariško je napravil,
upal, da se z njo lahko postavil
bo še sam, ponudil jo za vabo.
Bil brez nje bi namreč neopažen,
kot pariški ptičji kak iztrebek,
kot golob pigalski, neosebek,
na pogled, otip in vonj nesnažen.
Strošek se zato mi bo izplačal,
mislil si je, da me kdo opazi,
s kančkom vsaj očesa me oplazi,
jaz pa mu pogled debel bom vračal.
Promoviral s tem bom vse slovensko,
bom pokazal, kdo da stvar obvlada,
javni mi zato denar pripada,
saj poplačal z njim bom žensko javno.