Dva sta, iz vasi sta Dolnja Guza,
kjer pretaka se umazanija,
voda kjer je čista polomija,
skorajda že plava v njej meduza.
Prvi Janko je, ki starešino
vaškega že leta izigrava,
v Dolnji Guzi kaže se, postava,
vas za svojo ta ima lastnino.
Arso ali Arsa po domače
hlapec je njegov, tam za okolje
ki skrbi, da ne bilo bi bolje,
tudi on po blatni vodi skače.
Sta združila se in sta sklenila,
da denar je važnejši kot voda,
briga da ju Guzencev usoda,
svoje bosta skratka naredila.
Spodnji Guzenci vsi otopeli
takima oblast so v roke dali,
kaj bi sami sebe kamenjali,
kaj bi zoper to sploh kaj počeli.
Drugi morali so jih svariti,
kakšna vendar jim grozi nevarnost,
da to ni le majhna malomarnost,
mar se hočejo res zastrupiti?
Sta režala Arso se in Janko,
češ, poglejte Guzence bedake,
žejni ti so najine kloake,
dobro bova zategnila zanko.
Pa prišlo je kádijino pismo,
da naj Arso z Jankom ne igra se,
vzameta naj drekovod zdaj nase,
zadaj piše: Žal bedaki nismo.
Zaskrbljen je Arso, Janko besen,
da se kar kadi po Dolnji Guzi,
parček vse bolj tava, vse bolj bluzi,
za rešitev je izhod pretesen.