Je dežela, kjer po glavi hodi,
kvišku noge kjer drži večina,
tam neznatna vgnezdi se manjšina
ki deželo prav lahkotno vodi.
Ni se tam kak Guliver sprehajal
po deželi, kjer narobe glave
mislijo, da so neskončno zdrave,
kjer še maček kakor pes bo lajal.
Tam se vidi vsaka stvar zrcalno,
proti levi bere se pisava,
čemur praviš vladavina prava,
proti tebi scela je, frontalno.
Kar bilo naj bi humanitarno
in do vseh tako zelo odprto,
v sebi je pokvarjeno, zavrto,
proti levi bere se: nevarno.
Kar tam imenuje se mirovno,
kar sovražni govor zasleduje,
tisto koruptivnost občuduje,
proti levi bereš: protislovno.
Proti levi vendar se ne bere,
nejeverno z glavo boš odmajal,
ker ne boš zrcalnosti dohajal,
se medtem pošteno te odere.
Tisto, kar razglaša za pošteno,
se v deželi tej narobeglavi,
tisto s tabo v naglici opravi,
rdeče je, pa pravi si zeleno.
Kdaj konča se ta zrcalna slika,
boš morda čez leta končno vprašal,
ko še zadnji fičnik boš prinašal,
luknja da se zamaši velika.
Se dežela ta še kdaj popravi?
Tu odgovor res je enostaven:
Ne, če kot doslej boš nedejaven,
zadovoljen, ker stojiš na glavi.
