Dva imeli v našem smo razredu,
sta svobodno si oba izbrala,
da se bosta brez ovir lagala,
se ravnala po Münchhausna zgledu.
Zlasti v matematiki blestela
v višjih sta razredih, ko jemali
smo odstotke, ona dva sta v šali
v svojo le korist si vse prištela.
Kolikšna bo pokojnin osnova,
ko vprašanje takšno sta dobila,
cifre po potrebi priredila,
vztrajala pri njih sta vedno znova.
Njej smo rekli Taška, njemu Bobi,
a kot vse bila to tudi laž je,
ki prodajala sta nam jo dražje,
kar se v šoli kajpak ne spodobi.
Sta potem oba napredovala,
za svobodno laž bila sta vneta,
v gibanju lažnivcev gori vzeta,
splošno prepoznavna sta postala.
Ko so distancirali najožji
se celo od njiju, sta trdila
še naprej, da nista se motila,
kdor le upa si, naj ju kar toži.
Dva imeli v istem smo razredu,
ki sta prav svobodno se lagala,
vse bilo je zanju šala mala,
glava ker pač ne deluje v redu.
