So na otok ptice odletele,
jih gosti gostitelj premierno
tam tako, kot pticam je primerno,
pot pod krila so nanaglo vzele.
Na otoku se posvetovati
jim je o krajíni, kjer dobiti
vse je vrste žit, so ptiči siti,
ni jim treba torej gladovati.
Tisto jim krajíno je braniti
pred divjaki, ki prišli so z vzhoda,
kuje na otoku se usoda,
je posvet tam, kaj je ukreniti.
Enega pa niso povabili
ptiča tja, čeprav menda zavida
mu cel kontinent, ni ptiča prida,
ki tako močno se mednje sili.
Sili, da šel bi na take seje
skupaj s ptiči kamor si že bodi,
a vabila ni, zato zgolj blodi,
se golob v zadregi sebi smeje.
Otok smo stabilnosti, ponavlja,
zgled smo, nič pri nas ni kar na divje,
kontinent zato nam nevoščljiv je
in nas iz fovšije zapostavlja.
Tega kajpada ne čivka javno,
da se ne bi mu še bolj režali,
ko golobovo bi prepoznali
traparijo tolikšno naglavno.
Da zavist deluje, se tolaži
ves podelan ta, ki ni povabljen,
na otočku svojem sam, pozabljen,
prepuščen je patološki laži.
