Odletela kosovka na delo
davi je, letela v smeri južno,
kjer je kakor ponavadi »ružno«,
»tužno« tudi, čisto nič veselo.
Odletela v daljo je balkansko,
kjer obetala si je širitev,
ona rekla bi pač prevetritev,
na obisk v deželo srbijansko.
Da je kosovka, jih ni motilo,
saj za Kosovo so tam prav vneti
in razgreti, ko je na tapeti,
kaj naj bi se novega godilo.
Konstruktiven bil je let, dejala
kosovka takoj je po pristanku
in nato pozneje, po sestanku,
na katerega se je peljala.
Gledali so vendar nejeverno
mnogi v srbijanski jo deželi,
le kako uspelo ji je celi
priti tja, nazaj, vse brezobzirno.
Znašla se je namreč v volčjem žrelu,
a bil volk neznansko je prijazen,
deloval ni nič kaj kot prikazen,
ni bil tokrat na plenilskem delu.
So spoznali hitro domačini,
kaj da druži volka in to ptico
kratkodlako, zvito kot lisico,
da se prvi kakor drugi slini.
Ni nikakor kakšna to vizija,
ni širitev ciljna pridobitev,
te uganke lahka je rešitev:
neizmerna res hipokrizija.
