Se tovariš ta resnično trudi,
rekli so na komiteju tiste čase,
in greben da mu pošteno rase,
skratka da je uporaben tudi.
Trudi se, zato naj se ga plača,
da ne bo zastonj si prizadeval,
širše da njegov bo glas odmeval,
naj se za usluge mu povrača.
Vdan, lojalen je in prizadeven,
pravi lizman, ko tako se liže
in pri tem se spušča vedno niže,
uporaben bo, je ves pohleven.
Naj se dodeli mu profesuro,
da svoj prav bo tam naprej podajal
in še laže druge nam ovajal,
najdejo mu skratka sinekuro.
Desetletja lizman prilizuje
komitejski se tovarišiji,
v lastni se utaplja iluziji,
da pomemben je, ko pametuje.
Da priložnost takšno so mu dali
je hvaležen in se liže vdano,
kar zadeva dušico prodano,
ta v odmevih končno se razgali.
Se v odmevih sliši, da se trudi
na vse kriplje, energijo sprošča,
pa ves trud nikakor ne zadošča,
da bi kdo jemal ga resno tudi.
