Tepli osla so kakor za stavo,
kjer le mogli so, so primazali
mu katero, kakšno brco dali,
pač za zgled, kaj je oslovsko pravo.
Ni potožil se, saj le po senci
so me tepli, se je izmotaval,
sploh pa ne zadeli, in odtaval
proti svoji lastni je esenci.
Štirideset let dovolj ni dela,
so navrgli mirno kar tako mu,
oslu kajpak, če morda ste v dvomu,
pokojninska doba to ni cela.
Boš pretegnil malce še osliček
se za nas, spet stisnili so osla,
kar tako pač, za zaključek posla,
naložili mu še bolj voziček.
Za izjemne pa boš pokojnine
še dodatno plačeval, oskrbo,
dolgotrajno boš dobil na grbo,
da hitreje penzija ti mine.
Dvignili ob tem so se ostali,
da zdaj konec je, dovolj krivice,
osel da zasluži si pravice,
zanj podpise množično so zbrali.
Je priložnost, osel, da otreseš
se krivičnega s tem gospodarja,
ki vseskozi ropa te, denarja,
možnost je, da končno ga spodneseš.
Pa je gospodar nato obljubil,
da morda za božič tudi osel
bo dobil božičnico, ta posel
je pošten, nihče ne bo ga skubil.
In je osel vdano sklonil glavo,
saj, če prav pomislim, ne zaslužim
več si, gospodarju se pridružim,
on le palico premore pravo.
On obetal mi je bil svobodo,
jo naslikal s črkami po zraku,
še goloba proti je oblaku
spustil, dobro kaže da usodo.
»Kaj počenjaš osel sakramenski?«
so okoli njega zakričali.
»Pomoči zares ni tej živali,
osel je notorični slovenski.«
