Pravljica o Petru in o volku
ruska se še dobro je končala,
z dedom volka namreč sta zvezala,
obvisel na veji je, na kolku.
Tudi Človek, ki z volkovi pleše,
se nazadnje dobro je odrezal,
ves potolčen ko se je zavezal,
da naprej gre, tja, kjer boj se kreše.
Enega še takega poznamo,
ta pa z volkom enim samim čisto
bi počenjal po balkansko tisto,
kar le v pravljico te vrste damo.
Ta bi plesal, češ iz iste gore
sem kot volk, zato ni zame zime,
volčje sem nravi, navajen klime,
le kaj meni, Goranu, kdo more.
Goran, zora na spregled ko pride,
že se z volkcem malim spodaj pari,
se pajdaši z njim, prijatelj stari
mu je, dokler sonce ne zaide.
A ponoči, kaj se ve, dogaja,
kaj v resnici v volčjem se brlogu,
volk nemara v svojem zverskem slogu
ples drugačen Goranu poraja.
Sova dobro je že obveščena,
kje ta pravljica o volkcu pušča,
koliko bo stoka, joka, trušča,
kakšna bo usoda neželena.
Da volk svojega več ne obvlada
tam terena, kjer bil gospodar je,
vse bolj jasno je, se za denarje
ga upleni, lovska bo parada.
In za Gorana se vsa zadeva,
ki nič pravljična ni, bo končala
volku se pripravljajo vešala,
poden se pod Goranom pregreva.
