Znana je ravninska kukavica,
onkraj Drave in naprej prek Mure
se je izvalila v slogu kure,
ko bila teptana je pravica.
V tistem času so jo podtaknili
našemu preprostemu človeku,
je bilo globoko v prejšnjem veku,
ko podtaknjenko so prevzgojili.
Zdaj podtika ta kokoš nenehno
svoja jajca, hvali njih svežino,
uporabna češ da so edino,
v gnezda jih vali nadvse pritlehno.
Je bilo klopotcev in pa škorcev
že nič koliko v tej njeni zbirki,
ko je tekmovala kura v dirki,
kdo lahko podtakne največ norcev.
Jajca zapakirana kot nova,
sveža in posebej obetavna,
kukavice se parola javna
je ponavljala kar vedno znova.
Ko ni novih več, zanje ne mara
ko slovenski človek več preprosti,
ko klopotci so vse prepogosti,
pa podtika svoja jajca stara.
Ta prebil bo ptič lahko lupino,
ki iz starega pririne jajca,
bo hitrejši, urnejši od zajca,
se premaže s kakšno ga svežino.
Kukavica spet ustvarja ptiča,
ki iz njenih lastnih jajc prebija
se na plan in v novo se zavija,
zdaj pod firmo ptiča prebiliča.
Se izpela nam je kukavica
z onstran Drave in naprej čez Muro,
prepoznavajo v njej sivo kuro,
star klopotec, kakor je resnica.
