Boben pločevinasti pri Grassu
bil glasnik je, ko bi naj utihnil,
marsikdo bi ga najraje pihnil,
ker takratnemu ni všeč bil času.
Bobnar bil je Oskar nedorasli,
toda to te pesmi ni poanta,
boben je na videz pač kot kanta,
ni da bi oči na njem si pasli.
Neki drugi boben se zavija
v molk, ko moral bi spregovoriti,
bil je svojčas glasen, nastopiti
zdaj ne upa si, le rep spodvija.
To je boben bivši policijski,
ki odslužil je in bil odstranjen,
bil zavržen, češ da ni ohranjen,
nanj izvajali so se pritiski.
Bobnar tega bobna takrat cvilil
je kot tat, ko so ga policaji
stisnili v kot, lastni tolovaji
tudi, da se je poštenim smilil.
In ko je prišel na vrsto boben,
da zaropota zdaj, kot se šika,
bobnarček potuhnjeno umika
z njim se, noče biti nespodoben.
Nespodoben, to je tolči noče
z levo palico naglas po plehu,
ves uklonjen svojemu je cehu,
biti všečen pač barabam hoče.
Še kako se bodo mu režali,
ko dobil po grbi po pravici
bo od lastnih, s palico v levici
ko mu bodo zopet krepkih dali.
