Da Butale vas je, je Milčinski
zdavnaj že zapisal, a da pravi
sama sebi mesto, s tem popravi
da lahko si borni grb občinski.
V teh Butalah tudi se sprejema
v svoje vrste kakega vaščana,
ki za častnega potem meščana
razglasijo ga z veliko vnemo.
Turkom vstop v Butale prepovedan
da je bil, še spomnite se, jasno,
so nabili tablo, vpili glasno,
da je tak razglas vsem zapovedan.
A ti časi zdavnaj so minili,
zdaj za čast meščanov bi izbrali
Turka, mu meščanstvo častno dali,
sam župan ga Turku v roke sili.
Je mirovnik in je bil v Madridu,
kjer dopušča vsem otrokom sanje,
takšna, glej, utemeljitev zanj je,
ki namala naj se jo na zidu.
A zapletlo se nepričakovano
je v Butalah, ko so prepoznali
v Turku, kar bi zlahka dokazali,
da njegovo ni poreklo znano.
Se obnaša, naj bo prvi krajec
mlaj, ščip ali tudi krajec zadnji,
vedno kakor kak lizunček vladni,
kot bi Rus bil ali pa Kitajec.
Videz turški ni, to je prevara,
kar se vidi, je precej bolj vzhodno,
grobo in močno antizahodno,
ni ga, ki za Turka še kje mara.
Se celo v Butalah jim dozdeva,
to da sin je stepe aziatske,
iz republike sovjetske bratske
turkestanska prej bo to zadeva.
Ta za častnega da bo meščana?
Bo že pravšnji, saj vendar Butale
so posebnost, ga imenovale
bodo za brezčastnega vaščana.
