Ruška kožo ima bojda močno,
je debela, rekli bi usnjarji,
nanjo lepijo da se denarji,
zlasti kadar gre na delo nočno.
Nočna menda najbolj ji ugaja,
bolj kakor popoldanska izmena,
tudi je večerna precej njena,
prepoznavna vse bolj v njej postaja.
Na večer oprat si gre perilo,
da bo lepša Ruškina podoba,
da ne bo izgledala grdoba,
pranje ji je nujno opravilo.
Na večer opere packe tiste,
ki čez noč dobi jih in podnevi,
je večerni čas naklonjen revi,
spodnjice da naredi si čiste.
O ljubezni govori, izpira
na večer ko svoja si perila,
pa o materinstvu, potrdila
o nedolžnosti si s tem nabira.
Da za šankom kmalu spet sedela
isti še večer bo, rock plesala
da po ulici bo, vtis dajala,
to taji, češ to je laž debela.
Le kitare da se oprijema,
to priznava, ker okus prefinjen
da ima za glasbo, ko porinjen
človek v tisto je, za kar se vnema.
Muza se, komedijo božansko
izigrava, ko perilo pere,
in za njo se jezno stranka dere,
naj se vede malo manj pijansko.
Ni ta Ruška kakšna nočna ptica,
tudi če z golobi ponočuje,
le brezmadežnost si dokupuje,
noče biti packa ne bolnica.
