Rad bi šel se častnega meščana
in v najlepšem mestu kar na svetu,
kot da ne živi na tem planetu,
kot da ni mu zdrava pamet dana.
Kdo da je, mu piše že na nosu,
ustnice hinavske, ksiht poševen,
čisto kisel, kakor dan deževen,
kot da bil bi zaposlen pri KOS-u.
Revolucionaren na jeziku,
misli agresivnih aziatsko,
turških ljudstev geni, skratka bratsko,
prepoznaven po nervoznem tiku.
Pa zavija, kakor da pes laja
kje ob Dravi, ko je polna luna,
sluzastega slišite lizuna,
ki še sebi, revež, ne ugaja.
Čast mu pojem tuj je, je zlagana,
huda reč zanj kakor grobna jama,
žalibog ogabnost ena sama,
je rojak, podpornik Erdogana?
Ko danilo se je, me obšla je
misel ta, da moj rojak žal tip je,
po deželi moji lazi, škriplje,
bi se v zemljo vdrl sam, najraje.
