Vas je in naj v nekem bi revirju,
kaj vem kakšnem in pa kdaj nastala,
se Tubolje poimenovala,
zdaj je bojda mesto - na papirju.
V tej je vasi več svobod prisotnih,
je Svoboda ena, tudi dve je
v tem prostoru, ki občinske meje
razmejujejo ga od drugotnih.
Tudi v zgodovini se svoboda
večkrat je pompozno praznovala,
dolgega nosu potem ostala,
vsak ve, kdor tuboljskega je roda.
Prvi maj se praznoval svečano,
vzhičeno najbolj je, ko nacisti
so spajdašili se s komunisti,
prvo leto vojne, kot je znano.
So osvobodili zatiralcev
Nemci menda vse Tuboljce vrle,
množice so na povorko drle,
tisoče bilo je praznovalcev.
Da svoboda je, tedaj so vpili,
družno so vihtele se zastave,
same rdeče, brez bele in plave,
združeni svobodo so slavili.
Pa še enkrat, ko minila štiri
leta so in je prišla ponovno
v vas Tubolje, pravi se strokovno,
druga jim svoboda, mrzka veri.
In še v tretje in potem v četrto,
so Tuboljci vpili, da svobodni
končno so, a jalovi, brezplodni
upi v jamo padli so odprto.
Zdaj bi kar odrekli se svobodi,
ko jim gnezdo pred očmi razpada,
ko golob miru nič ne obvlada,
oh, Tuboljci, vkleščeni v usodi.
