Rado nič ni bil v zadregi,
ko kolega so teptali,
ko polena vanj metali
družno so v zločinski spregi.
Pač tako je, reče Rado,
nič pomagati ne da se,
vsak naj se potegne zase,
vsak skrbi za lastno brado.
Patrija je domovina,
resda je koruptna silno,
a kaj moreš, pač servilno
greš naprej, pa bo milina.
A potem presodil Rado
enkrat je, da šlo čez mero
nekaj je, takoj zamero
si prislužil za nagrado.
Jasno je razkril, dogaja
kaj se v domovini stalno,
znesli nanj so se podtalno,
kar naenkrat sam ostaja.
Rado nič več ne okleva,
zdaj ko je potolčen, zrušen,
ni kot prej več ravnodušen,
ko sam ob vse to zadeva.
Se zaveda Rado niča,
prav je, da obelodanja,
končno eden, ki oznanja
taktike vseh vrst hudiča.
Rado, nič ti ne pomaga,
se hudobci mu režijo,
hkrati vendar se bojijo,
da poraz postane zmaga.
