Nenavadna je prišla prijava,
so čudili se na policiji,
a v vsesplošni kazenski noriji
se jo kakor druge obravnava.
Bom tožila, pevka je zavpila
ulična, ki samcata prepeva,
da kot, da bi šlo za zbor, odmeva,
naj krivica bi se ji zgodila.
Kaj krivica, bil zločin je strašen,
zadnjič ko po ulici hodila,
službeno ko tam se je mudila,
jo napadel tip je samopašen.
Je iztirila zavoljo tega,
v drugo ulico celo zavila,
v novo mesto se je napotila,
da bi se rešila vsega zlega.
Šla bom po pravico v novo mesto,
tam kolegica me bo podprla,
napadalca končno bom odrla,
spet imela bom odprto cesto.
So čudili se na policiji,
čemú pleše, skače teatralno,
saj napad bil kvečjemu verbalno
je dejanje, v opomin noriji.
Toženi strokovno zgolj ravnal je,
ko opisoval je, kje je motnja,
ona pa je razumela hotnja,
ko glasnó je komentiral zdravje.
Saj ni zmotil se, saj je v poklicu
ona takem, da naj je ne moti,
če poštenim je ljudem napoti
ko na ulici je ali klicu.
