Zver raztrgala je lepo pismo,
stoka, prhuta kot ptiček Bobi,
da kaj takega se ne spodobi,
kajti v zverinjaku vendar nismo.
Zver prišla iz gozda je nenadno,
ko se fant je najmanj je nadejal
in v zanosu, v slavi se nacejal,
se obnašal scela neobvladno.
Zdaj pa tole, zver pod nos mi kaže,
trga pred očmi mi pismo lepo,
ki sploh ne obstaja, kar na slepo
zver oči ljudem s pisanjem maže.
Pismo je ljubezenske narave,
Bobi stoka, nič mu ne ugaja,
no, pa saj to pismo ne obstaja,
in prišlo ni pismo v roke prave.
Kaj zdaj? Kdo si vendar izmišljuje?
Je to pismo Urška napisala
ali sta oba o njem lagala,
zver ga trga, torej pismo tu je.
Sram je Bobija, saj pismo pravi,
da ne mara Urška za predloge,
Bobijeve, pare te uboge,
naj jih kar takoj v predal pospravi.
Urška Bobija je odslovila,
kandidata drugega izbrala
kosu pred golobom prednost dala,
in se prav veselo poslovila.
Ni Tomaž vesel bil te resnice,
Bobi pa docela je počepnil,
ko mu Urškin glas v uho je šepnil:
mar mi je za tvoje predpravice.
Črno je na belem potrdila
stvar še s pismom Urša ta presneta,
Bobijeva čast s tem prizadeta
je bila do tal, ugotovila.
In potem prišla je še zverina,
zver iz gozda z njenim pismom v roki,
poigrala se je kot z otroki,
ki jim v roki eksplodira mina.
Prsti so potem vsi osmojeni,
Bobi pa še kar trdi, da laže
za vse nejeverne je Tomaže,
nič verjeti Urši, zlobni ženi.
