Blaž Možic iz ljudstva sam prihaja,
stran ko vodi pot ga, pravi, vrača
da se znova, v ustih to prevrača,
ljudstvu, upa, najbolj da ugaja.
Kdo ta Blaž Možic je, spraševali
so ljudje iz ljudstva se, ki blodi,
stran ko gleda in po svoje hodi,
njemu prav da bi nenehno dali?
Se otresel Blaž Možic rivala
prejšnjič je, a vendar stran ko vodi
pot ga, zopet je lahko v zablodi,
in ta bi lahko drago ga stala.
Stran ko ljudstvo Blaž Možic speljuje,
vtis je, najbolj da boji se praga,
da prestopil bi ga, kar bi zmaga
končno spet bila, z glavo zmajuje.
Dve preganjata ga danes misli,
prva Strah je, pisan kar z veliko,
druga, kaj za Bregom je, to sliko
ko ugleda, so pogledi kisli.
Kaj bo, Strah nad mano če prevlada
in kaj če za Bregom se zjasnilo
bo nenadoma, če me bo zvilo,
v mislih, strahu Blaž Možicelj pada.
Se v prividih kaže mu trojica,
stran ko hodi, drugi dve vse bliže
Blažu sta Možicu, on vse niže,
kruta se dogaja mu resnica.
Kakor z nina-nana se uspava,
tako z nino-tino ustrahuje
Blaž Možic sam sebe, jadikuje,
kaj potem bo z njim, kam naj odtava.
