Je potomka neskurjene vešče,
kakor je o sebi zatrdila,
ni potrebovala potrdila,
so dovolj bile mučilne klešče.
Z njimi besno je zamahovala,
vpila na ves glas zoper fašizem,
slišalo se je kot egoizem,
ko si je z vso silo duška dala.
Kdo je ta neskurjena, vprašali
so nevedni in nespremljajoči,
ki je ne poznajo, vzdihujoči,
ko ob sliki njeni so obstali.
Le kaj se je revi tej zgodilo,
da tako se vede bestialno,
sama zoper sebe da brutalno
bi, se zdi, uporabila silo.
Ah, nesrečnica je, dogorela
ker ni pravočasno na grmadi,
sama sebi smili se, zaradi
tega vedno je nesrečna cela.
In sožalje drugim ko izraža
prav hinavsko, ve se, misli nase,
kajti, ko zvečer zazre se vase,
ve, zakaj nad čim se ljudstvo zgraža.
