Nina z Medjo spet se je sestala,
stavili sta, koliko nameri
ena več lahko kot druga v veri,
laž resnica da bo s tem postala.
Merila ko Nina je postrani,
ga namerila diagonalno,
za svobodo bo dovolj oralno,
svoj izmerek preudarno brani.
Medja, Ana kot se tudi reče
po domače ji, merila v levo
dvakratno je, reši da zadevo,
v tistem znanem slogu: kot pes teče.
Prikazati treba stvar bo resno,
potožili zdaj sta druga drugi,
pri te vrste merjenja uslugi
je računati tudi na Vesno.
Ta je nova šele v tem poklicu,
manjšega pa vendar si zasluži,
se izmeri stvar, takoj pridruži
Vesno se, ki je predana stricu.
Je predanost pravšnja, da meritev
njena pokazala bo dolžino,
kakršno je treba, in v višino
da vnaprej bo vidna usmeritev.
Merile so večkrat in predano,
da meritve bi bile verjetne,
lahkoverne duše in dovzetne
da nasedle spet bi na ukano.
Na ukano, takšne da meritve,
ki jih Nina z Medjo producira,
niso prav nikakršna ovira,
do sanj, hrepenenj zadovoljitve.
