Stvar je vendar jasno razložljiva,
v Karaorcih, selu sred Balkana,
ustanova vrtca je neznana,
otročad na cesti vsa smrdljiva.
Ko potem pastirček tak odraste,
jasno, da za nič posluha nima,
svoji fruli le bedaček kima,
prste pa obdajajo mu kraste.
Pravi, da je to samo od dela,
kajti lepi se mu vse na prste,
briga lumpa za čakalne vrste,
da je le denarnica debela.
Logika je vsa kristalno jasna,
dokler pač ostala bo Ljubljana
Karaorci, selo sred Balkana,
bo pastirska frula najbolj glasna.
Kdaj že končno pisk nam njen utihne?
Ali res bo počakati treba
vse do konca, čisto do pogreba,
ko še zadnja svečka se upihne?
