Znova javlja se ob zori eden,
Zora na obzorje ko prihaja,
glej, po kranjskem polju tip razgraja,
prikazuje se obuto zmeden.
Štefan pravijo mu Kranjci vrli,
ker zveni jim to, se ve, domače,
a v resnici je precej drugače,
bi o tem razpravljali, se sprli.
Štefan ključe dela da izključno,
slišati o njem od tam je, s polja,
trdna vodi da pri tem ga volja,
narediti okrog sebe bučno.
Koga bo izključil, se šopiri,
Zora naj bo ali pa že zarja,
s ključem nase Štefan opozarja,
polna usta so ga le preziri.
Stavi vse le na izključevanje,
se zato ključavničar prijelo
ga ime je, čudno ni se zdelo,
kakor znano pač ime nam Kranj je.
Ni pa Štefan ta, ki kamne luča,
izključuje in si pot zapira,
ki mu manjka šliha in obzira,
Stevo mu ime je, je iz Ključa?
