Gobec se otresal na široko
je pred časom, takrat, tisto uro,
kazal se s pijansko nekulturo,
nosil se razvlečemo visoko.
Sem kulturen, kar dva sem povabil
v svoj brlog na druženje večerno,
zamomljal je, tukaj bo prešerno,
cankarjansko, reči ni pozabil.
Kdor je videl druščino to v troje,
gobec razžvamplani in dve bitji,
bi se hotel najraje kam skriti,
sebe in pa vse imetje svoje.
Taki bodo meni zdaj jemali,
kar zaslužil sem si s svojim delom,
treščil bi po gobcih jih z omelom,
da se ne bi več tako režali.
Gobec ni odjenjal, so branili
ga potem še drugi gobci taki,
v vrsto se dajali kot vojaki
za obrambo predpravic vseh v sili.
Kar inšpektorat je ugotavljal,
da gobcanje to je nekulturno,
gobci spet zakrivali so urno,
vsak je drugega takoj popravljal.
Gobec je le vrh ledene gore,
vsakemu razumnemu je jasno,
treba poskrbeti je, da glasno
zlepa se lagati več ne more.
Gobec ta, ki smo ga omenili
prvega, bo itak sam potonil,
drugim gobcem pa bo čas odzvonil,
ko bodo zaprti govorili.
