Naše je merilo stoodstotno,
ni napake v njem prav res nobene,
rezultate daje zaželene,
vse ostalo zanj je le drugotno.
Kakšno tekmo naši ko dobimo,
nezaupnico takoj zahteva,
izključitev prva je zadeva,
za nasprotnika ki jo želimo.
Je tedaj meritev brez napake,
diskvalifikacija sledi ji,
vse kriči samo o polomiji,
težke padajo besede take.
Ko pa je obratno, ko dobimo
po zobeh jih, ker smo zaslužili,
se izmeri, kot da smo dobili,
in poraz kot zmago proslavimo.
Naše je merilo nezmotljivo,
vatli dvojni so, eni za naše,
drugi so izključno le za vaše,
zgolj to merjenje je izvedljivo.
Saj zavedamo se dobro tega,
a merila pač iz rok ne damo,
z njim edinole prigoljufamo
si lahko, kar jasna je natega.
Bog ne daj da bi se dogodilo,
da obrne stran se pri meritvi,
da nasede vatel v vodi plitvi,
da k hudiču dvojno gre merilo.
Dvojnost s tem konča pri priči vsa se,
ne bo več resnic, ampak le ena,
ta, da naša stvar je izgubljena,
ne zgolj enkrat, za vse večne čase.
