Zadnjič ko sem zopet srečo toto,
se mi zdela je fsa prizadeta,
pa da niso morda kriva leta,
da je taka, ko da gledam coto?
Mi za hrbtom hodi, se jezila
tota je, ne da mi níkdar mira,
še pri hoji vês čas me ovira,
to je tak, ko da bi mi sledila.
Ena je za mano, v mene diha,
têško se obrnem, da pogledam,
kaj ima za bregom, ko posedam
tukaj, tota še naprej sopiha.
Jas pač nê bom tukaj več sedela,
to sem rekla in to je gotóvo,
nê bom več ponavljala na nóvo,
zaj se bom premaknila kar cela.
Nisem štekal, kaj da je narobe,
pa je kázala za hrbet jezno,
sem pomislo, če razmišla trezno,
ali pamet ji je šla po gobe.
Totih demokratov ne prenašam,
je povedala tak po domače,
sikala z jezikom klopotače
tudi meni, kak da se obnašam.
Rekla je, da krati ji svobódo
tista zadaj, majnka da distance,
da pojedla v miru svóje žgance
láhko bi in jih zalila z vódo.
Sem povedo ji resnico pravo,
da ne vidi, kaj za njo postava,
kriva jena lastna je postava,
da zato tak têško suka glavo.
Če pa se obrne pa pokaže
meni hrbet, bom neznansko srečen,
hitro toti ksiht da zgine tečen,
keri tak ko maškara se maže.
