Je obljubil, bom zgradil garažo,
hišo zraven, zapovrh teraso,
sem zarisal že garaže traso,
poglobljeno vse je za etažo.
Gledali so ga in spraševali
arhitekti, znani urbanisti,
se čudili, mar ni prav on tisti,
ki so zanj denarje težke dali.
Je, Jan Kovič, urbanist privatnik,
zraven arhitekt in še gradbinec,
vse to brez diplome, na mezinec
preračuna vse vam v mnogokratnik.
Kot privatnik venomer trguje,
tržnica mu je nadvse domača,
kraj, kjer jemlje in kjer nič ne plača,
baranta le za denarje tuje.
Je Jan Kovič, vrli ta podjetnik,
mnogokratno že garažo dvignil,
vsakič ko z mezincem je pomignil,
se predstavil je kot znan umetnik.
Tip umetnik je samo za cene,
dvigati jih zna v neba višave,
a potem nastopijo težave,
poplačati zmožen ni nobene.
Reševali dostikrat podjetje
so zafurano mu že z odpisom,
je Jan Kovič rešil stvar z izbrisom,
da propadlo ni mu vse imetje.
Pa recite, če to ni umetnost,
kaj garažica je proti temu,
je Jan Kovič bojda kos prav vsemu,
do kolen ne seže mu prevzetnost.
Je obljubil, da zgradi garažo,
pa če se poruši celo mesto,
svojo bo dobil Jan Kovič cesto,
spomenik z napisom: Glej blamažo.
