Kot potoka je bilo šumenje,
zraven tulež volčji prepoznaven,
za nastop ponovno šlo je javen,
nanj vabilo ptičje je žgolenje.
Toni so bili povsem svobodni,
brez akordov, brez tonalitete,
stare pesmi od povsod prevzete,
petelini peli so prezgodnji?
Ne prezgodnji, zdavnaj že prepozni,
a so delali se nove, sveže,
pletli festivalci tam so mreže
za naivneže, precej nervozni.
Koga na to vižo še ujeli
bi lahko na svojem festivalu,
na katerem naplahtati valu
je mogoče ga, kar smo mu peli?
Ni bilo prijetno tole petje
za uho, srce, še manj za dušo,
kot da kakšen ležal bi pod rušo,
poslušali žalostno bi dretje.
Tonska vsem popolna je svoboda
to naznanjala, da čivki prazni
so golobji vsak dan bolj porazni,
hujši kakor zadnji spev laboda.
