Se obliznil je, požrl slino
komaj še, saj sapa ga zdeluje,
videli smo, da je z njim vse huje,
sodi da že zdavnaj v zgodovino.
Kaj povedal Šimon je, vprašali
nejeverno vanj so gledajoči,
ko se jezik znova mu usloči,
da lahko so ga samo zijali.
Petdeset da tisoč stanovanj je
v mahu mu zgraditi moč, cmokaje
je izustil karseda momljaje,
in da čas pri tem sploh ni vprašanje.
Zmotil se je, najbrže je mislil
trideset le tisoč vsako leto,
deloval nadvse je prizadeto,
ko spet slino v žrelo je potisnil.
Pravijo, tak slino da požira,
komur je nerodno in kdor laže,
toda tu prav nič na laž ne kaže,
usta na široko ko odpira.
Sam verjame sebi, z usti melje
ko neumnosti, kvasa norosti,
pametnemu je pri tem zadosti,
ve, kam takega naj se odpelje.
Se obliznil Šimon je, izdavil,
da pravilna vsa so ta števila,
petdeset gre tisoč za živila,
ki v goltanec sam jih bo pospravil.
