Je bilo pri svetem obhajilu,
cerkev polna prav do vseh kotičkov,
dan pomladen, zunaj petje ptičkov,
notri je dišalo po kadilu.
Pristopili verni so, neverni
tudi pač med njimi kakor vedno,
vsi dostojno vendar, kraja vredno,
zbrani, poglobljeni, v duhu mirni.
Blagoslov delil duhovnik novi
v cerkvi je, bilo je res svečano,
duh poseben polnil je dvorano,
ko vrstili so se blagoslovi.
In potem, poglej, kot dve igrači
pristopila dva sta frkolina,
dva zunajzakonska gizdalina,
vsak od teh se v plišasto oblači.
Guncala sta afne tam edina,
kot pohujšanje iz šentflorjanske
je bilo doline, vasi španske,
kdor ugledal ta je dva capina.
Ni se zmedel mož, duhovnik novi,
blagoslov podêlil je obema,
saj mož za uboge se zavzema,
tudi za vse tiste za zidovi.
Teh dveh iz nagibov nezasebnih,
se iz pietete je usmilil,
prav nič ni k spoštljivosti ju silil,
saj osebi sta potreb posebnih.
