Mamica je, Janezič se piše,
kakor tudi vsi otroci njeni,
sami Janeziči vrli, kleni,
da umetnik boljših ne nariše.
Da postal bo prvi sin umetnik
in imel izjemno pokojnino,
mamica razglašala v višino
je, imel da več bo kot podjetnik.
Ga zato na šolo je vpisala,
kjer umetnosti se priučiti
take je mogoče in dobiti
vse ugodnosti, res šala mala.
Mamica nato pričakovala
je takoj vrhunske rezultate,
sploh ne, da prišlo bi do zagate,
saj za njim je vendar ona stala.
Rezultate sinček res prinese,
sedem šusov je uspeh edini,
mamica je v šoku, jezik slini
se ji, brez besed jo v zrak odnese.
Mamica tem sedmim ne verjame,
šolsko okrivi takoj režijo,
se ljudje ob tem samo smejijo,
kakšen nos je Janeziča mame.
Lica so še širše se napela,
mamica široko je zijala,
znova brez besed nato ostala,
ko resnico končno je dojela.
Janezičeva uboga mati,
mamica, kot se ji sicer pravi,
se od šoka komajda pozdravi,
da jo stisne, se bilo je bati.
Oh, uboga mamica nesrečna,
v materinski svoji ki slepoti,
v kvazi je umetnosti goloti
dolgo še bila potem nespečna.
