Ko takole gledam maske zbrane,
ni še pust, a vsaj tako vse kaže,
tam ugledam eno tiste baže,
ki se zdijo mi presneto znane.
Ko takole gledam partizanko,
Katarino, borko odcvetelo,
v prvem hipu se mi je zazdelo,
kot da vidim neko staro znanko.
Le od kod pogled ta, ta srepota,
kje že videl sem tovarišico,
ki pod masko skrila je resnico,
da je spodaj prazen um, golota?
Mi v otroštvo misel zdaj odplava,
spomenik pred šolo je sameval,
ki prav takšno žensko je opeval,
torej ona je, seveda prava!
Kaj sem mogel si še zaželeti?
Da se tudi tej postavi kamen
zmoli očenaš, potem pa amen,
da ne bo nam od sramu rdeti.
