Je privekal, glej, iz šole k mami,
glasen bil je, glas njegov da šteje,
z njim premikal gore bi in meje,
a grozijo mu capini sami.
Vanj vmešavajo se, je zatulil,
pri pouku iz demokracije
enko je dobil, kako naj skrije,
da je zopet prazno slamo mulil?
So podprli mulci iz razreda
nekateri ga, podobni njemu,
ki so proti šoli, proti vsemu,
kar se tiče discipline, reda.
Luzerji so dali mu podporo,
Bobiju, ki k mami je privekal,
se pod krilo matere zatekel,
vpil, naj tisti delajo pokoro.
Tisti v šoli tam, kamor sam tekel
zadnjič za predsednikom razreda
je kot kura, kot golob, izgleda,
da tedaj pred njim bi se še slekel.
V šoli niso resno ga jemali,
ko pa je z neumnostmi začenjal
in le bedarije je počenjal,
opomin pač Bobiju so dali.
Je privekal k mami, se sekiral,
da tako grdo so z njim ravnali,
in potem priznal bahaček mali,
da pouk je jezno bojkotiral.
Za začetek opomin, sledilo
bo le hujše še, naj fant kar veka,
sam po grbi vsakič se useka
Bobi, to brezupno motovilo.
